Vrste in modalitete kaznivih dejanj
str. 13 · 8 enot
-
Kazniva dejanja delimo na storitvena in opustitvena kazniva dejanja.
-
Kazniva dejanja delimo na poškodbena in ogrozitvena kazniva dejanja.
-
Kazniva dejanja delimo na enostavna in sestavljena kazniva dejanja.
-
Kazniva dejanja delimo na trajajoča kazniva dejanja in kazniva dejanja stanja.
-
Kazniva dejanja delimo na splošna in posebna kazniva dejanja.
-
Med modalitetami kaznivega dejanja ločimo temeljno kaznivo dejanje.
-
Med modalitetami kaznivega dejanja ločimo privilegirane in kvalificirane oblike kaznivega dejanja.
-
Med modalitetami kaznivega dejanja ločimo kaznivo dejanje, kvalificirano s hujšo posledico.
Vprašanja za ponovitev (6)
Vprašanja iz skripte 6
-
iz skripte
Zakonske elemente kaznivega dejanja določa : kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.
Elementi so torej:
- človekovo ravnanje (storitev ali opustitev);
- protipravnost ravnanja;
- določenost v zakonu — zakon vnaprej določa znake dejanja (nullum crimen sine lege);
- nujno varstvo pravnih vrednot kot materialni razlog inkriminacije (ultima ratio);
- določenost kazni za krivega storilca (nulla poena sine lege), s čimer je izražena tudi krivda kot pogoj kaznivosti.
Zakonska opredelitev je formalno-materialna (formalno: določenost v zakonu; materialno: varstvo pravnih vrednot) in objektivno-subjektivna (objektivno: ravnanje in protipravnost; subjektivno: krivda storilca).
-
iz skripte
Splošni pojem kaznivega dejanja je teoretična zgradba, ki povzema skupne predpostavke vseh kaznivih dejanj. Je tridelen:
- voljno ravnanje, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja — konkretno ravnanje (storitev ali opustitev) se oblikuje v konkretni dejanski stan in subsumira pod abstraktni zakonski dejanski stan, ob upoštevanju vzročne zveze med ravnanjem in posledico;
- protipravnost — presoja, ali niso podani razlogi, ki izključujejo protipravnost ravnanja (upravičenost ravnanja), npr. silobran, skrajna sila ali privolitev;
- krivda — subjektivni odnos storilca do dejanja, vključno s presojo (ne)opravičenosti ravnanja.
Elementi se presojajo v zaporedju: šele če ravnanje izpolni bit kaznivega dejanja, se presoja protipravnost, in šele nato krivda. Zakonska podlaga splošnega pojma je .
-
dopolnjeno
V kontinentalnem sistemu je splošni pojem kaznivega dejanja tridelen: ravnanje, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Presoja poteka stopnjevito in vsak element ima svoje razloge izključitve (npr. silobran pri protipravnosti, neprištevnost ali zmota pri krivdi).
V sistemu common law je zgradba dvodelna: kaznivo dejanje sestavljata actus reus (objektivni, zunanji element — ravnanje, posledica, vzročnost) in mens rea (subjektivni element — naklepne in malomarnostne oblike zavesti). Razlogi upravičenosti in opravičenosti niso izločeni v samostojno stopnjo, temveč se uveljavljajo kot defences (obrambe).
Bistvene razlike:
- kontinentalni sistem razlikuje med izključitvijo protipravnosti in izključitvijo krivde, common law oboje obravnava enotno prek defences;
- kontinentalna krivda je normativni očitek, mens rea pa predvsem opis duševnega stanja storilca;
- stopnjevita presoja daje kontinentalnemu sodniku vnaprej določeno zaporedje preizkusov, kar krepi predvidljivost in enakost obravnave.
-
dopolnjeno
Splošni pojem kaznivega dejanja ni le teoretična shema, ampak ima praktične posledice:
- sodišču nalaga vrstni red presoje (bit dejanja, protipravnost, krivda): če odpade zgodnejši element, se poznejši sploh ne presojajo, kar zagotavlja ekonomičnost in enotnost sojenja;
- od stopnje, na kateri dejanje odpade, so odvisne pravne posledice: dejanje, ki ni protipravno (npr. silobran), je dopustno in zoper njega ni dovoljen silobran; dejanje neprištevnega storilca pa ostane protipravno, zato je obramba zoper njega dopustna in je nanj mogoče vezati varnostne ukrepe (tretji odstavek );
- udeležba (napeljevanje, pomoč) je akcesorna — veže se na protipravno dejanje glavnega storilca, tudi če ta ni kriv;
- struktura omogoča jasno umestitev zmot: dejanska zmota izključuje naklep, pravna zmota krivdo;
- razlikovanje med izključeno protipravnostjo in izključeno krivdo vpliva tudi na to, kdo nosi breme nastale škode.
Splošni pojem tako deluje kot kontrolni seznam za obrazloženo subsumpcijo v sodbi, ki jo zahteva načelo zakonitosti.
-
dopolnjeno
Vrste kaznivih dejanj:
- storitvena in opustitvena — storitvena se izvršijo z aktivnim ravnanjem (storitvijo), opustitvena z opustitvijo dolžnega ravnanja; opustitve se delijo na prave (delicta omissiva) in neprave (delicta omissiva per omissionem) — ;
- poškodbena in ogrozitvena — pri poškodbenih je prepovedana posledica poškodba pravne dobrine (npr. uboj na mah, ), pri ogrozitvenih zaradi pomena dobrine zadošča že njena ogrozitev (npr. in );
- enostavna in sestavljena — enostavno dejanje uresniči en zakonski opis, sestavljeno pa zakonodajalec zlije iz dveh ali več kaznivih dejanj, ki zato ne tvorijo steka (navidezni realni stek);
- trajajoča kazniva dejanja in kazniva dejanja stanja — pri trajajočem storilec vzdržuje protipravno stanje (dejanje se izvršuje, dokler stanje ni odpravljeno), pri kaznivem dejanju stanja je dejanje dokončano s povzročitvijo stanja, njegovo nadaljnje trajanje pa ni več izvrševanje;
- splošna in posebna (delicta communia in delicta propria) — splošna lahko stori vsakdo, posebna le oseba s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem ().
-
dopolnjeno
Modalitete kaznivega dejanja so pojavne oblike istega kaznivega dejanja glede na težo:
- temeljno kaznivo dejanje — izhodiščna oblika, ki vsebuje osnovne zakonske znake in osnovni kazenski okvir;
- privilegirana oblika — temeljnemu dejanju so dodane okoliščine, zaradi katerih je dejanje milejše in je predpisana nižja kazen (zgled: uboj na mah, — storilca je žrtev brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražila);
- kvalificirana oblika — dodane so okoliščine, ki dejanje otežujejo (način, sredstvo, nagib, posledica), zato je predpisana hujša kazen;
- kaznivo dejanje, kvalificirano s hujšo posledico — posebna oblika, pri kateri iz temeljnega dejanja nastane hujša posledica, glede katere zadostuje storilčeva malomarnost ().
Modalitete je treba ločiti od samostojnih kaznivih dejanj: privilegirana oziroma kvalificirana oblika je s temeljnim dejanjem v razmerju specialnosti, zato med njima ni steka (navidezni idealni stek).