Kot formalne vire kazenskega prava pojmujemo tiste pravne predpise, ki vsebujejo določbe kazenskega prava, ter jih delimo na notranje in zunanje. Notranji viri so predpisi domačega, notranjega kazenskega prava, med katere štejemo tudi pravo EU, npr. Ustava RS (glej npr. 17., 18., 21. in 28. člen Ustave RS), Kazenski zakonik (KZ-1), Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) itd. ter na ravni EU npr. Direktiva 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, Direktiva (EU) 2017/541 o boju proti terorizmu itd. Pravo EU ni mednarodno pravo, temveč notranje pravo glede na kvazi federalno naravo EU.

Ustava RS v 8. in 153. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (monistična koncepcija). Takšni mednarodni akti so npr. Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah z dodatnimi protokoli, Konvencija ZN proti mučenju, Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) in njeni protokoli, konvencije Sveta Evrope (npr. Konvencija o kibernetski kriminaliteti, Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo) itd.

Praviloma sodna praksa in kazenskopravna znanost nista formalni vir kazenskega prava v pravem pomenu besede. Ob tem veljajo izjeme, npr. za precedenčni sistem Sodišča EU in odločitve Ustavnega sodišča, s katerimi se odpravljajo oziroma razveljavljajo predpisi.