A je bil strasten zbiralec znamk in strokovnjak za filatelistični trg. Zbiralec znamk je bil tudi B, vendar bolj po sili razmer: po starem očetu r namre v podedoval obsdno zbirko. V tej z':1irki je hiia t:udi znamka z motivom nasmejanega šlezijskega orodja ja, ki je i nela , erijsko en zobec preveč in je bila prava rariteta. Če hi imel znamko A, bi z njo zaokrožil eno izmed svoJih serij, ki bi tako dopolnjena pomenila celoto, ,redno mnogo več, kot bi bil vreden seštevek posameznih enot. Zato se je A odločil, da bo od B-ja pridobil to znamko, če ne zlepa, pa zgrda. Najprej je seveda poskusil »zlepa«. B-ju je rekel, da to znamko nujno potrebuje in je zato zanjo pripravljen odšteti mnogo več, kot je v resnici vredna, in sicer tudi do 50 evrov. Ob tem je treba omeniti, da je bila tržna vrednost te znamke v tistem času okoli 5000 evrov. B je bil navdušen, vendar je iz previdnosti rekel, da se bo poprej še pozanimal v filatelističnem društvu. Ko so mu tam povedali pravo vrednost, je ponudbo ogorčen zavrnil. A-jeva želja po znamki je bila iz dneva v dan večja. B-ju je napisal pismo, naj mu znamko vendar proda za 50 evrov, sicer se lahko zgodi, da bo vikend hišica, ki jo ima B v Divači, pogorela do tal. Dostavil je še: »Rok za sprejem ponudbe: 1 teden.« B je na to pismo odgovoril, da ima A njegov blagoslov, da požge hišo v Divači, saj je B že več let ne more prodati, na počitnice pa tudi ne hodi tja, ker je bajaličar povedal, da ima hiša neugodno bioenergetsko lego. »Če boš hišo požgal, bom vsaj dobil zavarovalnino,« je v svojem pismu še zapisal B. Čeprav je B pismo oddal le dan po prejemu »ponudbe«, se je na pošti zgubilo in v enem tednu ni prišlo do A-ja. Tako je A zares požgal njegovo divaško kočo, B pa je dogodek izkoristil za to, da si je izposloval solidno zavarovalnino. A je ugotovil, da mu ne preostane drugega, kot da vlomi v B-jevo hišo in si vzame znamko. Svoje dekle je nagovoril, naj se oglasi pri B-ju, se do njega vede prijazno, tako da jo bo B spustil notri, nato pa naj si čim bolj zapomni razpored prostorov in po možnosti identificira mesta, kjer bi B utegnil hraniti znamke. Povedal ji je še, da bo ta informacija zanj nadvse dragocena, saj namerava kasneje k B-ju vlomiti in mu ukrasti znamko, s katero bo končno lahko izpopolnil serijo. Dekle se je strinjalo. Proti večeru je pozvonila pri B-ju, vendar pa ji je B vljudno, a hladno rekel, da z njo noče imeti opravka. Toda A-jeva punca se je obotavljala in ni hotela oditi. Rekla je, da ne hodi več z A-jem. B jo je naposled spustil v hišo. V B-jevi spalnici je A-jevo dekle videlo v steno vzidan velik trezor, o čemer je kasneje poročalo A-ju.

A se je nekega večera, ko se je prepričal, da je B odšel neznano kam, lotil vloma. Da bi priplezal do okna spalrnce, je k hiši prhlonil lestev. Lestev se je končevala kak meter pod oknom. Njegov tarča je bil trezor v spalnici, saj ni vedel, da ima premeteni B trezor v spalnici zgolj pro forma, vse vredne stvari, vključno z znamkami, pa hrani v leseni lopi za hišo. Ko je A priplezal skoraj do vrha, ga je tam pričakalo neljubo presenečenje. Z roko se je sku val trdno oprijeti kovinske okenske police, na katero pa je B privaril v zrak štrleče žeblje, da je tako golobom onemogočal, da bi posedali na okenski polici in na njej puščali svoje gnusne iztrebke. A je začel močno krvaveti. Ker je bolehal za nevarnim hemofilnim obolenjem, hkrati pa je bil alergičen na zdravila za strjevanje krvi, se je v bolnišnici več dni bojeval za življenje. Ko se je naposled njegovo zdravstveno stanje za silo popravilo, se je njegov pogled na življenje korenito spremenil. Ugotovil je, da je življenje kratko in negotovo in da ga je treba obrniti čim bolj na hec. Ko je bil odpuščen iz bolnišnice, je s seboj odnesel bolniško haljo, ki je bila že stara, pa tudi strgana in dotrajana, da bi lahko v njej strašil naokrog za pusta. Potem, ko je bil pust mimo, jo je oprano in zlikano poslal nazaj v bolnišnico. B-ju je šlo bolj slabo. Ko je nekega dne ugotovil, da so v lopi za hišo vse znamke, prav tako pa tudi denar, ki ga je dobil od zavarovalnice, zgrizle in v glavnem tudi požrle podgane, se mu je omračil um (predpostavka: neprištevnost). Na sojenju A-ju, na katerem je nastopal kot priča, si je čez glavo poveznil papirnato vrečko in občasno psoval sodnika. Vidno nervozni sodnik je ob eni izmed psovk vstal, rekoč, da je takšno blebetanje treba ustaviti, pristopil k B-ju in ga s pestjo treščil v obraz. Že ko se mu je preteče približeval, je B zagnal vik in krik preplašenega primata in takoj po udarcu sodnika brcnil v golen. (