Varnostni ukrepi so se razvili konec 19. stoletja primarno v okviru socioantropološke šole glede na nevarnost storilca in so bili nato prilagojeni v okviru eklektične šole.

Zakon pozna varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Zakon pozna varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

Zakon pozna varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica.

Zakon pozna varnostni ukrep prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo.

Zakon pozna varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

Zakon pozna varnostni ukrep odvzema predmetov.

Pri izrekanju varnostnih ukrepov velja načelo zakonitosti, sodišče pa mora po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ukrepa ne bi izreklo — 70. člen KZ-1.

Kot samostojna ukrepa se neprištevnemu storilcu lahko izrečeta obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ter obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti — 69.–73. člen KZ-1.