Malomarnost
str. 21 · 5 enot
-
Malomarnost je milejša oblika krivde od naklepa, saj ne obsega hotenja — .
-
Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje samo, če zakon to izrecno določa — .
-
Pri zavestni malomarnosti (luxuria) se je storilec zavedal, da lahko izvrši dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.
-
Pri nezavestni malomarnosti (negligentia) se storilec ni zavedal, da lahko izvrši dejanje, pa bi se po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel zavedati; presoja obsega objektivni kriterij (obstoj pravil skrbnosti, ki osebo zavezujejo) in subjektivni kriterij (ali je storilec v danih okoliščinah in glede na svoje lastnosti mogel ustreči zahtevani dolžnosti) za razlikovanje od naključja.
-
Za razmejitev med eventualnim naklepom in zavestno malomarnostjo se je v preteklosti uporabljala Frankova formula: eventualni naklep je podan, če storilec od svojega dejanja ne bi odstopil, tudi če bi zanesljivo vedel, da bo izvršil kaznivo dejanje.