Druge oblike izključitve protipravnosti
str. 19 · 6 enot
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti je upravičljiva kolizija dolžnosti.
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti je privolitev oškodovanca.
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti so medicinski posegi.
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti so samopoškodbe.
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti so poškodbe pri športu.
-
Med drugimi oblikami izključitve protipravnosti je v omejenem obsegu tudi zapoved nadrejenega.
Vprašanja za ponovitev (7)
Vprašanja iz skripte 7
-
iz skripte
Protipravnost je drugi element splošnega pojma kaznivega dejanja in ima dve plati:
- formalna protipravnost — izvršitveno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja (povezava s pojmom malum prohibitum);
- materialna protipravnost — tesno je povezana s pojmom družbene nevarnosti ravnanja (povezava s pojmom malum in se).
V določenih primerih izvršitveno ravnanje protipravnost izgubi. Razlogi za izključitev protipravnosti so lahko urejeni:
- v splošnem delu KZ-1 za najbolj tipične primere (npr. silobran, , in upravičljiva skrajna sila, prvi odstavek );
- v posameznih zakonskih določbah;
- v drugih zakonih (npr. pooblastila uradnih oseb).
Dejanje, ki ni protipravno, ni kaznivo dejanje: pravo ga odobrava, zato zoper njega ni dopusten silobran, presoja krivde pa pri takem dejanju sploh ne pride več v poštev.
-
iz skripte
Absolutna sila izključuje že človekovo voljno ravnanje, ne šele protipravnosti: prizadeti sploh ne ravna, temveč je zgolj orodje tuje sile. Zakonska podlaga je (Prisiljenost): dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti, ni kaznivo dejanje.
Kompulzivna sila je podana, kadar je storilec storil kaznivo dejanje pod določenim pritiskom: volja obstaja, vendar je ukrivljena — storilec se odloči sam, a pod prisilo. Kompulzivna sila zato voljnega ravnanja ne izključuje, ima pa lahko vpliv na protipravnost (npr. prek skrajne sile).
Enako velja za grožnjo — zagrozitev s tem, kaj osebo čaka, če zahteva ne bo izpolnjena; tudi grožnja ima lahko vpliv na protipravnost (npr. skrajna sila).
Razlika je torej v učinku: absolutna sila izključi ravnanje samo (in s tem kaznivo dejanje že na prvi stopnji presoje), kompulzivna sila in grožnja pa se presojata šele na ravni protipravnosti oziroma krivde.
-
iz skripte
Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad (). Dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno — silobran predstavlja spopad med pravom in nepravom.
Elementi se analizirajo ločeno za napad in za obrambo:
- elementi napada: stvarnost (napad resnično obstaja), protipravnost (napadalec nima pravice napasti) in istočasnost (napad traja oziroma neposredno grozi);
- elementa obrambe: uperjenost zoper napadalca (ne zoper tretjega) in neizogibna potrebnost (napada ni mogoče odvrniti drugače oziroma z milejšim sredstvom).
Prekoračeni silobran: če so podani vsi elementi silobrana, storilec pa ni zadostil zgolj sorazmernosti med napadom in obrambo, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti (tretji odstavek ).
-
iz skripte
Skrajna sila je položaj konflikta med dvema pravno zavarovanima dobrinama v smislu grozeče nevarnosti in njenega odvračanja ().
Elementa sta dva:
- nevarnost — biti mora istočasna in je ni bilo mogoče odvrniti drugače;
- odvračanje — presoja se razmerje med povzročenim in grozečim zlom.
Zakon loči dve obliki:
- upravičljiva skrajna sila (prvi odstavek ): povzročeno zlo je manjše od grozečega — dejanje ni protipravno;
- opravičljiva skrajna sila (drugi odstavek ): storilec odvrača istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, povzročeno zlo ni nesorazmerno večje od grozečega in storilec se ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti — dejanje ostane protipravno, storilec pa ni kriv.
Posebnosti: storilec, ki je ravnal v izogibni zmoti o okoliščinah opravičljive skrajne sile, odgovarja za kaznivo dejanje iz malomarnosti, če zakon zanj določa kaznivost malomarnosti (tretji odstavek ); pri prekoračitvi mej skrajne sile ali malomarno samopovzročeni nevarnosti se sme storilec kaznovati mileje, ob posebno olajševalnih okoliščinah pa se mu sme kazen odpustiti (četrti odstavek ).
-
iz skripte
Obe obliki ureja , razlikujeta pa se po tem, kateri element kaznivega dejanja izključita.
Upravičljiva skrajna sila (prvi odstavek ) izključuje protipravnost: storilec odvrača istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, povzročeno zlo pa je manjše od zla, ki je grozilo. Ker pravo takšno rešitev konflikta dobrin odobrava, dejanje sploh ni kaznivo dejanje; zoper osebo, ki ravna v upravičljivi skrajni sili, zato ni dopusten silobran. Krog varovanih dobrin tu ni omejen.
Opravičljiva skrajna sila (drugi odstavek ) izključuje krivdo: pogoji so strožji — nevarnost mora biti nezakrivljena, groziti mora življenju, telesni celovitosti ali osebni svobodi, povzročeno zlo ne sme biti nesorazmerno večje od grozečega, storilec pa se ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti. Dejanje ostane protipravno, storilcu pa se krivdni očitek ne izreče.
Praktični posledici razlikovanja: zoper protipravno dejanje iz drugega odstavka je obramba dopustna; poleg tega je na protipravno dejanje mogoče vezati institute, ki krivde ne predpostavljajo (npr. udeležbo in varnostne ukrepe).
-
dopolnjeno
Poleg silobrana in skrajne sile sodijo med druge oblike izključitve protipravnosti:
- upravičljiva kolizija dolžnosti — storilec hkrati ne more izpolniti dveh dolžnosti in izpolni pomembnejšo oziroma enakovredno;
- privolitev oškodovanca — pri dobrinah, s katerimi sme imetnik prosto razpolagati;
- medicinski posegi — opravljeni po pravilih stroke in s privolitvijo;
- samopoškodbe — poseg v lastno dobrino praviloma ni protipraven, razen kadar zakon določa drugače;
- poškodbe pri športu — v mejah pravil igre in prevzetega tveganja;
- zapoved nadrejenega — vendar le v omejenem obsegu.
Skupno tem oblikam je, da ravnanje, ki sicer izpolnjuje bit kaznivega dejanja, zaradi posebnega položaja izgubi protipravnost — pravo ga v konkretnem kontekstu dopušča.
-
dopolnjeno
Zapoved (ukaz) nadrejenega je kot razlog izključitve protipravnosti priznana le v omejenem obsegu. Izhodišče: podrejeni, ki izvrši zavezujočo zapoved v okviru zakonitih pristojnosti nadrejenega (zlasti v hierarhičnih strukturah, kot sta vojska in policija), ne ravna protipravno, saj pravni red takšno ravnanje od njega zahteva.
Omejitve:
- zapoved ne more upravičiti ravnanja, ki pomeni očitno kaznivo dejanje — podrejeni se ne more sklicevati na ukaz, če je vedel ali bi moral vedeti, da je izvršitev kazniva;
- ukazana izvršitev najhujših dejanj (npr. zoper človečnost) ne izključuje niti protipravnosti niti krivde — sklicevanje na ukaz je bilo zavrnjeno že v nürnberških procesih;
- pri očitno nezakoniti zapovedi pride kvečjemu v poštev presoja krivde (npr. zmota ali kompulzivni pritisk), ne izključitev protipravnosti.
Problematika je torej v razmejitvi med dolžnostjo poslušnosti v hierarhiji in osebno kazensko odgovornostjo vsakega posameznika: sodobno pravo daje prednost slednji, zapoved nadrejenega pa učinkuje le znotraj zakonitega delovanja institucije.