⚖️ Kazensko pravo

Skripta · praktikum · uvoz in pregled pogovorov z UI

Načelo zakonitosti

str. 11 · 9 enot

Vprašanja za ponovitev (6)

Vprašanja iz skripte 6

iz skripte
Kazensko pravo temelji na šestih načelih:
- načelo legitimnosti in omejenosti represije — državna represija je dopustna le kot skrajno sredstvo (ultima ratio) in v obsegu, nujnem za varstvo pravnih dobrin;
- načelo enakosti pred zakonom () — kazenski zakon velja enako za vse, kar konkretizira tudi ;
- načelo zakonitosti ( in ) — ni kaznivega dejanja in ni kazni brez zakona, ki je veljal pred storitvijo dejanja;
- načelo humanosti ( in ) — nedotakljivost človeškega življenja in prepoved mučenja; iz njega izhajata odsotnost smrtne kazni in human način izvrševanja sankcij;
- načelo subjektivne (krivdne) odgovornosti — storilec odgovarja le, če mu je mogoče dejanje osebno očitati; objektivna odgovornost je izključena;
- načelo individualizacije kazenskih sankcij — sankcija se prilagodi teži dejanja, storilčevi krivdi in njegovi osebnosti.
iz skripte
Načelo zakonitosti (nullum crimen, nulla poena sine lege; , , ) sestavljajo štiri komponente:
- lex scripta — prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom;
- lex certa — prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (zahteva po določnosti);
- lex stricta — prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni: prepovedani sta analogia iuris (kaznivo dejanje sploh ni zapisano) in analogia legis (raztegnitev na primere, ki jih zakon ne navaja), dopustna pa je analogia intra legem (zakonodajalec je v opisu navedel le nekaj znakov, ne vseh);
- lex praevia — prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje.
Načelo zavezuje tako zakonodajalca kot sodnika: sodišče mora v sodbi navesti in obrazložiti konkretna ravnanja, ki jih subsumira pod posamezne znake kaznivega dejanja. Izjema od prepovedi povratne veljave je uporaba milejšega zakona (lex mitior).
dopolnjeno
dopolnjeno
Razlaga kazenskega zakona je dopustna le v mejah načela zakonitosti. Dovoljene so vse metode razlage (jezikovna, logična, sistematična, primerjalna, zgodovinska, teleološka, racionalna), vendar velja:
- skrajna meja razlage je jezikovni pomen zakonskega besedila — razlaga, ki preseže še mogoči besedni pomen, ni več razlaga, temveč prepovedana analogija v škodo storilca (lex stricta);
- ekstenzivna razlaga je dopustna le znotraj besednega pomena, restriktivna razlaga v korist storilca pa ni omejena;
- dopustna je analogia intra legem, kadar zakonodajalec znake navede le primeroma;
- judikatura ni formalni vir kazenskega prava, zato z njo ni mogoče ustvariti novega kaznivega dejanja ali širiti kaznivosti; sodišče sme z ustaljeno razlago zakonske znake le konkretizirati, razlaga pa mora biti za posameznika razumno predvidljiva;
- zahteva lex certa naslavlja zakonodajalca — nedoločnih pojmov ni dopustno reševati s poljubno širokim sodniškim zapolnjevanjem.
Varovalka je obveznost sodišča, da v sodbi obrazloži subsumpcijo konkretnih ravnanj pod zakonske znake, s čimer je njegova razlaga preverljiva.
dopolnjeno
Sodobne dileme načela zakonitosti izvirajo iz internacionalizacije in evropeizacije kazenskega prava ter iz narave sodobne kriminalitete:
- kazensko pravo EU: na podlagi se z direktivami določajo minimalna pravila o opredelitvi kaznivih dejanj; direktiva ne sme neposredno učinkovati zoper posameznika, zato mora kaznivost vedno določiti nacionalni zakon, ki jo prenese — vprašanje pa je, ali so široke evropske opredelitve (npr. terorizem) skladne z zahtevo lex certa;
- blanketne norme: opis kaznivega dejanja se sklicuje na predpise zunaj kazenskega zakona (tudi podzakonske ali evropske), kar tanjša zahtevo lex scripta;
- nedoločni pojmi pri sodobnih deliktih (računalniška kriminaliteta, sovražni govor, gospodarska kazniva dejanja), kjer je popolno določnost težko doseči;
- napetost med primarnostjo prava EU in ustavno zahtevo, da kaznivost določa zakon;
- vprašanje spremembe ustaljene sodne razlage v škodo storilca, ki dejansko zaostri kaznivost brez spremembe zakona.
Skupni imenovalec dilem je, kako ohraniti jamstveno funkcijo načela v sistemu, kjer zakonodajalec ni več en sam.
dopolnjeno
Pri mednarodnih kazenskih sodiščih se načelo zakonitosti pojavlja v omiljeni obliki. Po drugi svetovni vojni so nürnberški procesi sodili za dejanja, ki ob storitvi niso bila zapisana v nobenem kazenskem zakonu; ugovoru retroaktivnosti je bilo odgovorjeno, da so bila dejanja kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi. To izjemo danes izrecno dopušča **drugi odstavek **.
Značilnosti mednarodnega konteksta:
- vir kaznivosti so poleg mednarodnih pogodb tudi mednarodno običajno pravo in splošna pravna načela, kar odstopa od zahteve lex scripta;
- opredelitve mednarodnih hudodelstev (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva) so bile zgodovinsko manj določne kot nacionalni zakonski opisi — napetost z lex certa;
- za ta najhujša dejanja velja tudi nezastarljivost (v našem pravu ).
Sodobno mednarodno kazensko pravo se načelu zakonitosti približuje: statuti mednarodnih kazenskih sodišč hudodelstva vnaprej pisno opredeljujejo, s čimer se jamstvena funkcija načela krepi.