V zajemu je samo prilepljen seznam mejnikov razvoja kazenskega prava na Slovenskem (avstrijski zakonik 1852, jugoslovanski zakonik 1929, splošni del 1947, zakonik FLRJ 1951, ustavna reforma 1974 s KZ SFRJ in KZ SRS 1977, KZ 1994 ter KZ-1 2008 z novelami) — odgovor ni bil zajet (deljena stran je vsebovala le poizvedbo). Celotna snov je pokrita v enotah o razvoju prava na območju Slovenije in v izpitnem odgovoru na vprašanje o tem razvoju; po potrebi pogovor ponovno deli s celotno vsebino.
Razvoj kazenskega prava na območju Slovenije
str. 10 · 7 enot
-
Na območju Slovenije je veljal avstrijski zakonik o zločinih, prestopkih in prekrških iz leta 1852 (Strafgesetz über Verbrechen, Vergehen und Uebertretungen); z dopolnitvami srbskega kazenskega zakonika je veljal do leta 1929.
-
Leta 1929 je bil sprejet jugoslovanski kazenski zakonik pod vplivom eklektične šole.
-
Po vojni je veljala uporaba starih pravil, v kolikor niso bila v nasprotju z ustavo, zakoni in ustavnimi načeli nove države; šele leta 1947 je bil sprejet splošni del kazenskega zakonika, medtem ko je bila opredelitev posameznih kaznivih dejanj podana v posebnih zakonih, kar je odpiralo problematiko načela zakonitosti.
-
Leta 1951 je bil sprejet celovit kazenski zakonik FLRJ z vrsto novel.
-
Na podlagi ustavne reforme je bila leta 1974 kazenskopravna pristojnost razdeljena med federacijo in republike: skoraj celotni splošni del in nekatera kazniva dejanja posebnega dela je urejal kazenski zakonik SFRJ, ostalo pa republiški Kazenski zakon SRS iz leta 1977.
-
Leta 1994 je Slovenija dobila popolnoma nov Kazenski zakonik (KZ).
-
Kazenski zakonik (KZ) je leta 2008 nadomestil nov veljavni Kazenski zakonik (KZ-1), ki je bil doslej noveliran devetkrat.
Vprašanja za ponovitev (4)
Vprašanja iz skripte 4
-
dopolnjeno
Zgodovinski razvoj kazenskega prava poteka v naslednjih korakih:
- prve države in talionsko načelo (Hamurabijev zakonik, 18. st. pr. n. št.) kot prvi poskus omejitve institucionalnega odgovora na kršitve;
- rimska republika: prvi zametki načela zakonitosti za posamezna kazniva dejanja in krivdne odgovornosti (dolus malus);
- srednji vek: navezava na greh;
- Constitutio Criminalis Carolina (1532) — prva večja kodifikacija, ki obsega materialne in procesne predpise;
- Beccaria, »O zločinih in kaznih« (Dei delitti e delle pene) — omejitev represije in sodniške samovolje, potreba po načelu zakonitosti;
- Deklaracija o pravicah človeka in državljana (1789) in francoski Code pénal (1791, 1810);
- Feuerbach in bavarski Strafgesetzbuch (1813) — načelo zakonitosti v povezavi z generalno prevencijo; temu sledijo ostale evropske države.
Šole se razlikujejo predvsem glede namena kaznovanja:
- klasična in neoklasična šola: kazen kot povračilo (retribucija) za svobodno voljno odločitev storilca, sorazmerna teži dejanja;
- socioantropološka šola: v ospredju nevarnost storilca, ne dejanje — iz nje izvirajo varnostni ukrepi;
- sociološka šola: poudarja družbene vzroke kriminalitete in prevencijo;
- eklektična šola: kombinacija klasičnih in pozitivističnih izhodišč (kazni in varnostni ukrepi drug ob drugem);
- gibanje za novo družbeno obrambo: poudarek na resocializaciji storilca.
-
iz skripte
Načelo zakonitosti se je razvijalo postopoma:
- prvi zametki v rimski republiki za posamezna kazniva dejanja;
- teoretično ga je leta 1764 utemeljil Beccaria v delu O zločinih in kaznih kot omejitev represije in sodniške samovolje;
- Deklaracija o pravicah človeka in državljana (1789) ga v svojem 8. členu prvič izrecno uvede; postalo je ena temeljnih idej francoske revolucije;
- na njem temeljita francoska kazenska zakonika Code pénal (1791 in 1810);
- v nemških deželah ga poudarja Feuerbach v povezavi z generalno prevencijo (vnaprej določena zagrožena kazen odvrača), kar se kaže zlasti v bavarskem Strafgesetzbuch (1813); temu sledijo ostale evropske države.
Danes je načelo zakonitosti krovno načelo kazenskega prava: vsebujejo ga , in . Zgodovinsko izjemo predstavljajo kazniva dejanja zoper človečnost — po nürnberških procesih drugi odstavek dopušča sojenje za dejanja, ki so bila ob storitvi kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.
-
iz skripte
Razvoj kazenskega prava na območju Slovenije:
- najprej je veljal avstrijski zakonik o zločinih, prestopkih in prekrških iz leta 1852 (Strafgesetz über Verbrechen, Vergehen und Uebertretungen), ki je z dopolnitvami srbskega kazenskega zakonika veljal do leta 1929;
- leta 1929 je bil sprejet jugoslovanski kazenski zakonik pod vplivom eklektične šole;
- po vojni so se stara pravila uporabljala, kolikor niso bila v nasprotju z ustavo, zakoni in ustavnimi načeli nove države; leta 1947 je bil sprejet splošni del kazenskega zakonika, posamezna kazniva dejanja pa so bila opredeljena v posebnih zakonih, kar je odpiralo problematiko načela zakonitosti;
- leta 1951 je bil sprejet celovit kazenski zakonik FLRJ z vrsto novel;
- po ustavni reformi leta 1974 je bila kazenskopravna pristojnost razdeljena med federacijo in republike: skoraj celotni splošni del in nekatera kazniva dejanja posebnega dela je urejal kazenski zakonik SFRJ, ostalo pa republiški Kazenski zakon SRS iz leta 1977;
- leta 1994 je Slovenija dobila popolnoma nov Kazenski zakonik (KZ), ki ga je leta 2008 nadomestil veljavni KZ-1, doslej noveliran devetkrat.
-
dopolnjeno
Veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) je bil sprejet leta 2008 (Uradni list RS, št. 55/08 in naslednji) in je nadomestil Kazenski zakonik iz leta 1994 (KZ). Beseda »zakonik« pri tem nima posebnega pomena — gre za zakon v normalnem pomenu.
Sistematično je razdeljen na splošni del (temeljna načela, veljavnost, splošni pojem kaznivega dejanja, krivda, udeležba, kazenske sankcije, zastaranje ter pomen izrazov v ) in posebni del, v katerem so opredeljena posamezna kazniva dejanja.
KZ-1 je bil doslej noveliran devetkrat (novele z oznakami KZ-1A do KZ-1I). Novele so med drugim posegale v sistem kazenskih sankcij, zaostrovale ureditev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in zastaranja ter posebni del usklajevale z direktivami EU.
KZ-1 je glavno kazensko pravo; ob njem stojita ZOPOKD kot posebni zakon za pravne osebe in stransko kazensko pravo v zakonih z drugih pravnih področij.