A. A. in B. B. sta bili dolgoletni sodelavki na območni izpostavi neke slovenske zavarovalnice. Dobro sta ļe razumeli in si temu primerno Laupali. Ob neki prilofoo t' je _ . ft. potož'la B B., da jo skrbi za 11' jstni v kega sina. Povsem nemotiviron da je> oblači se čr o in brezciljno tava okrog. B. B. je menila> da JC za najstnika to do neke mere normalno, da pa b • bilo kljub vsemu d bro> če bi sodelavkin srn obiskal ordinacijo dr. K., pecialista klinične psihologije, o čigar terapevt kih uspehih je brala v nekem časniku. A. A. je res uspelo pregovoriti svoj ega 17 -letnega sina, da se je naročil v omenjeni ordinaciji. Na prvem sestanku ga je dr. K. mirno in zbrano poslušal in nato preudarno rekel: » Vidiš> fant, življenje je kot sveča, če plamen slabo brli, ga upihneš.« Nato mu je podrobno pojasnil, kako naj na izpuh avtomobila natakne gumijasto cev in jo napelje v kabino. S svojo strokovno avtoriteto mu je zajamčil, da je smrt kot posledica zastrupitve z ogljikovim monoksidom neboleča. Sin A. A. je res skušal narediti samomor na način, ki mu ga je predlagal dr. K. Stvar bi se bila tragično končala, če ne bi bil mimo prišel priseben nočni sprehajalec, ugotovil, za kaj gre, in fanta že precej omotičnega hitro zvlekel iz avta in obvestil njegovo mamo (A. A.). Nočni sprehajalec je A. A. rekel, da občinski odlok o zatiranju suicida določa, da mora družina osebe, ki je poskušala narediti samomor, rešitelju izplačati nagrado v višini povprečne neto plače v negospodarstvu. A. A. je šla takoj v stanovanje po denar in mu ga izročila> nočni sprehajalec pa se je vljudno poklonil in rekel: » Ignorantia iuris nocet. « Ker A. A. ni govorila latinsko, je rekla: » Tudi vam hvala.« Čeprav se je vse končalo dobro, A. A. ni mogla oprostiti B. B., da ji je za sina svetovala tako podlega psihoterapevta. Želela se ji je maščevati. Kupila ji je vstopnico za predstavo v primestnem gledališču v upanju, da se ji bo na poti tja primerila prometna nesreča. Dan pred predstavo je A. A. dolgo v noč žebrala uroke, ki naj bi po njenem mnenju povečali možnost prometne nesreče. Na dan predstave so regionalno cesto, ki je peljala proti gledališču, popravljali. Delavci so veliko jamo, ki je zevala v cesti, zavarovali z ustrezno pobarvanimi zapornimi deskami, vendar pa kraja po malomarnosti niso zavarovali še z rumenimi utripajočimi lučmi, čeprav so jim to velevali predpisi. Tistega večera je okrog tega odseka ceste lazil tudi vaški

piJancc G. J. Besneč je v pijanskt'm deliriju pometal z,pome deske v obcestni jarek, misl0č, da gre za okupatorske vojake tretj,ga rajha. B. B. je zaradi opisanega stanja na cestišču jamo optzila šele, ko je skoraj zapeliala vanjo. Sunkovito je zasukala krmilo in z,peljala na levo stran cestišča, po kateri je takrat peljal F. F. Prišlo je do dnega trčenja, v katerem je bil F. F. hudo telesno poškodovan. Ker reševalnega vozila dolgo ni bilo, se je F. F. odlo 'l, da s· bo pomagal kar sam. Odkrevsal je ob cesti, ker je vedel, da je bližini domačija, v kateri prebiva zdravnik. S poslednjimi močmi se e privlekel do nje in pritisnil na kljuko. Vrata so bila odklenjena in zVtlil se je noter. Zdravnik se je zaradi ropota prebudil in preplašen prišel ogledat, kaj se dogaja. Dojel je sicer, da je F. F. poškodovan, vendar je nislli, da gre za vlomilca, zato je presodil, da se najlažje zaščiti pred njim ako, da mu ne pomaga in da pokliče policijo.