Asistent
· 4970 znakov
AI Mode reply for šole in teorije o kazni (klasična in neoklasična, socioantropološka, sociološka, eklektična, gibanje za novo družbeno obrambo)
V kriminologiji in kazenskem pravu se je skozi zgodovino razvilo več
šol in teorij o kazni
, ki različno utemeljujejo namen kaznovanja, odgovornost storilca in vlogo družbe pri preprečevanju kriminalitete.
Spodaj je pregled ključnih šol, ki jih navajate.
1. Klasična in neoklasična šola
Začetki
klasične šole
segajo v 18. stoletje (glavna predstavnika sta
Cesare Beccaria
in
Jeremy Bentham
), medtem ko se je
neoklasična šola
razvila kasneje kot njen popravek.
Klasična šola:
Izhodišče:
Človek je racionalno bitje s
svobodno voljo
(
free will
). Preden stori kaznivo dejanje, pretehta koristi (užitek) in stroške (bolečina) – koncept
hedonističnega kalkulusa
.
Teorija kazni:
Kazen mora biti
sorazmerna
stórjenemu dejanju (
retribucija
oz. povračilnost). Njen primarni namen je
generalna in specialna prevencija
(odvračanje).
Značilnosti kazni:
Da bi kazen delovala odvračilno, mora biti
hitra, neizogibna in stroga
, vendar le toliko, da preseže korist od dejanja. Zakoni morajo biti jasni in enaki za vse.
Neoklasična šola:
Izhodišče:
Spoznala je, da svobodna volja ni absolutna. Na človekovo odločanje vplivajo določeni dejavniki (npr. starost, duševna bolezen, specifične okoliščine).
Teorija kazni:
Ohranja načela klasične šole, vendar uvaja
individualizacijo kazni
. Sodnik dobi možnost, da pri odmeri kazni upošteva olajševalne ali oteževalne okoliščine (npr. neprištevnost, mladoletnost).
2. Socioantropološka šola (Italijanska pozitivistična šola)
Razvila se je v drugi polovici 19. stoletja, njen utemeljitelj pa je
Cesare Lombroso
(skupaj z Enricom Ferrijem in Raffaelejem Garofalom).
Izhodišče:
Zavrača koncept svobodne volje in uvaja
determinizem
. Storilec je determiniran (določen) s svojimi biološkimi in anatomskimi značilnostmi. Lombroso je govoril o "rojenem zločincu" (
delinquente nato
), ki ga je mogoče prepoznati po telesnih znakih (atavizmih).
Teorija kazni:
Namesto kazni uvaja pojem
ukrepov družbene obrambe
. Ker storilec nima svobodne volje, ni moralno odgovoren, ampak je
družbeno nevaren
.
Namen kazni:
Namen ni maščevanje ali odvračanje, ampak
zaščita družbe
(eliminacija ali izolacija nevarnih storilcev) ter
zdravljenje oz. resocializacija
, če je ta mogoča.
3. Sociološka šola
Razvila se je kot odgovor na biološki determinizem, njeni predstavniki (npr.
Franz von Liszt
,
Adolphe Quetelet
,
Émile Durkheim
) pa poudarek preusmerijo na okolje.
Izhodišče:
Kriminaliteta je
družbeni pojav
. Storilca oblikujejo socialni dejavniki: revščina, brezposelnost, slaba izobrazba, družinsko okolje in družbena anomija.
Teorija kazni:
Kazen mora biti usmerjena v odpravo socialnih vzrokov kriminalitete in prilagojena storilcu, ne le dejanju.
Namen kazni:
Poudarek je na
specialni prevenciji
– popravljanju, prevzgoji in
resocializaciji
storilca, da se lahko uspešno vrne v družbo.
4. Eklektična šola (Mednarodno združenje za kazensko pravo)
Nastala je konec 19. in v začetku 20. stoletja (glavni pobudnik je bil
Franz von Liszt
) kot poskus
sintete in pomiritve
med klasično in pozitivistično (socioantropološko/sociološko) šolo.
Izhodišče:
Priznava tako pomen svobodne volje (iz klasične šole) kot vpliv bioloških in socialnih dejavnikov (iz pozitivizma). Kriminaliteta je rezultat prepleta osebnosti storilca in njegovega okolja.
Teorija kazni:
Zagovarja
dvojni sistem kazenskih sankcij
:
Kazni
za krivo in odgovorno ravnanje (za tiste s svobodno voljo).
Varnostne ukrepe
za nevarno ravnanje (za neprištevne, recidiviste, odvisnike).
Namen kazni:
Kazen mora biti
smotrna
(Lisztov izrek:
"Kazen, ki ima smisel, je le tista, ki je nujna"
). Cilj je trojen: popravljanje tistih, ki se jih da popraviti; zastraševanje tistih, ki popravljanja ne potrebujejo; in nevtralizacija nepopravljivih.
5. Gibanje za novo družbeno obrambo (
Défense sociale
)
Razvilo se je po drugi svetovni vojni (glavni teoretičar je
Marc Ancel
), kot humanistična reakcija na dotedanje sisteme kaznovanja.
Izhodišče:
Kazensko pravo ne sme biti usmerjeno le v kaznovanje in golo zaščito družbe pred kriminalom, ampak mora imeti
humanistično in resocializacijsko vlogo
.
Teorija kazni:
Klasični pojem "kazni" zamenja z idejo
sistematičnega procesa resocializacije in reintegracije
. Storilca ne obravnava kot sovražnika družbe, ampak kot posameznika, ki potrebuje pomoč pri ponovnem vključevanju.
Namen kazni:
Namen je
razsubjektivacija kazenskega postopka
v smeri humanizma. Država mora prevzeti odgovornost za storilca, mu pomagati in skozi njegovo uspešno preobrazbo dolgoročno zavarovati družbo. Močno vpliva na razvoj sodobnih alternativnih sankcij (npr. delo v korist skupnosti, pogojni izpusti).
Če vas katera od teh šol podrobneje zanima, mi sporočite. Lahko se osredotočimo na
konkretne predstavnike
, primerjamo njihove
poglede na krivdo
ali pa pogledamo, kako te teorije vplivajo na
sodobni slovenski kazenski zakonik
.